O humorju in smehu

Avtor: Matjaž Lunaček

Organizatorji sedaj že tradicionalne mednarodne delavnice so za to priložnost načrtovali neko drugo temo. Sam sem s svojim vztrajanjem povzročil, da so za temo sprejeli humor in smeh. In zakaj se mi je zdelo tako pomembno, da se družimo ob temi, ki bi se tudi meni zdela še pred časom obrobna? Vse skupaj izhaja iz moje zelo osebne in težke izkušnje, ki se je začela nedolžno, potem pa je prerasla skoraj v katastrofo zame. Šlo je za bolezen, ki je zahtevala manjšo operacijo, a se ni končalo pri tem in sem bil v kratkem še dvakrat na operacijski mizi ter se nevarno približal smrti. Zaradi resnosti položaja so bili vsi okoli mene resni, zdravniki, sestre. Tako resni, da so se vidno zmanjševale njihove sposobnosti komunikacije in zdrave presoje. V takem položaju nisem videl druge možnosti, kot da uporabim humor in razrahljam napetost. Je bil humor uporabljen v obrambne namene? V smislu manične reparacije, kot rečemo strokovno, ali kot rečejo preprosti ljudje v naši soseščini: »Udri brigu na veselje,« ali pa je odprl drugačen pogled na stvari? Že davno v antiki so povezovali zdravje s humorjem. Pozneje so nekatere lestvice pokazale, da se humor uvršča med deset najpomembnejših kategorij pri vzdrževanju zdravja. Antični pogled na humor je pozneje povzela renesansa, ki je znala zelo ceniti humor in smeh. V antiki so govorili o pomenu veselih in dobrovoljnih zdravnikov in obstajala je sintagma: »Za zdravje je potreben dobrovoljen in igriv zdravnik, ostalo bo postorila narava.« V zadnjem času so se v angleških bolnišnicah, zlasti na pediatričnih oddelkih, začeli pojavljati zdravniki klovni, ki na šaljiv način komunicirajo z otroci, jim zmanjšujejo trpljenje in promovirajo njihovo zdravje. V zgoraj opisani situaciji je ta vednost povsem izginila, kot da ne bi nikoli obstajala.

Kdaj pa se sploh smejemo iskreno in spontano, kot bi orehe stresali? V zvoku stresenih orehov res ni drugega kot žuborenje glasov, ki potihne po načelih fizikalne zakonitosti. V takem spontanem smehu bi morda lahko prepoznali smeh bogov, smeh kot izraz čistega veselja, kakor lahko opazimo pri majhnih otrocih. V smehu je sicer že vsebovano zmanjšanje napetosti in odnos do drugega (na čigav račun se smejemo). Smeh, zlasti tisti, ki je povezan s humorjem, nastopi pri otroku razmeroma pozno, v nasprotju s smehljajem. Povezujejo ga z otrokovim obvladovanjem določene spretnosti. Tako otroku ne bo smešno kaj, kar sam slabo obvlada, a risanka Rožnati panter, ki je kombinacija rafiniranega in preprosto banalnega, je lahko smešna že za štiriletnika, ki spremlja, kako ima ta rožnata učlovečena žival težave pri zelo preprostih opravilih. Otrok, ki to gleda, si lahko potrdi, da tak res ni več.

V humorju in smehu smo redko sami, obe kategoriji sta socialne narave. Tudi kadar se nasmejimo samim sebi ob kakšni nerodnosti v nesocialni situaciji, je to tako, kakor bi se smejali komu drugemu. Sam smeh pa nekateri predlagajo kot vsakodnevno jutranjo vajo, ki pretrese in prenovi telo. Pri tem lahko spremljamo svoje gibe, ton glasu, očitno pa ostajamo brez konteksta. Ta vzbrsti šele v socialni situaciji, zato je zelo pomembno, da razumemo kontekst. Če ga ne, smo lahko v velikih težavah. Ljudje okrog nas so sicer lahko različno pripravljeni priskočiti na pomoč pri razumevanju, a izkušnja pokaže, da je želja po iztržku osebnega užitka vedno večja od altruizma. Tako se redoma zgodi, da kdo, ki ne pozna dobro jezika, izpade iz igre. Pri smehu gre vedno za vključitev ali izključitev. Ta je lahko sicer namerna ali nenamerna.

Na začetku smo omenili situacijo (bolnišnica), v kateri naj bi se ne smejali. Ob tem sem se spomnil pripovedi nekoga, ki je dneve in dneve prihajal k na smrt bolni ženi na Golnik. Ob obiskih se je iz sobe razlegal smeh, ki je tako razdražil zdravnico, da je poklicala moža ven in mu rekla: »Kaj se pa tako smejete? Kaj ne vidite, da vaša gospa umira?« Odgovoril ji je: »Še predobro veva, da so ji dnevi šteti, prav zato se smejeva, da še v zadnjih trenutkih užijeva skupno veselje.« So pa še druge situacije, v katerih se ljudje ne smejejo, pa bi bilo dobro, če bi se. Tako je na primer med politiki, ki se pogajajo. Kot da bi neprestano prežala nevarnost, da se latenten konflikt razraste. Zato so previdni. Nemogoče se je smejati v paranoidnem vzdušju, na žalost pa se v takem vzdušju tudi pogajati ne da.

Preden nadaljujem, nekaj besed o humorju in smehu, ki ju doslej nisem dovolj pozorno razlikoval. Humor in smeh ne pritegneta samo psihologa–analitika, pač pa tudi filozofa in literata ali proučevalca literature. Ustavili se bomo pri treh – Freudu, Bergsonu in Bahtinu.

Naj kar najhitreje povzamem Freudov pogled na humor in smeh. Smeh je pri Freudu vedno znak prihranka določene psihične energije, ki se s smehom sprosti in povzroči občutek ugodja, kot ga je Freud že davno prej definiral in tudi povedal, da nastane vedno takrat, ko popusti naraščajoča napetost. Ta zagotovo narašča, ko kdo pripoveduje šalo. Postanemo pozorni in pričakujemo razbremenitev s smehom. Če je pripovedovanje šale predolgo ali če poanta ni dovolj izrazita, do sprostitve ne pride in ostane občutek nelagodja. To je lahko tako veliko, da so iz tega napravili vic, po katerem je Kajn ubil Abela, ker je pripovedoval slabe vice. Šala ima dva vira prihranka psihične energije: tehniko in tendenco. Same tehnike šale se ločujejo na besedne in miselne, pri čemer je ena vezana na besede, druga pa na miselni tok, ki oblikuje misel in jo dela smešno. Tehnika črpa iz infantilnih virov ugodja v nesmislu in besednega ugodja. Ko se otrok uči rokovati z besedami materinega jezika, mu očitno ugaja, da s tem gradivom igraje preizkuša nove možnosti in včasih zlaga besede ne glede na njihovo smiselnost, da bi z njihovim ritmom ali rimo dosegel ugodje.

Pri doraščanju mu je to čedalje bolj onemogočeno, dokler nima na voljo samo še dovoljenih smiselnih besednih povezav. V odraslosti najdemo poti, kako se vrnemo v infantilno stanje, bodisi prek šale bodisi z nizanjem na videz nesmiselnih besed kot v modernem pesniškem jeziku. Dober zgled tega je poezija Tomaža Šalamuna, ki zapiše (v zbirki Amerika): »V naši hiši imamo jelena, da nam odpira konzerve, sneg pred hišo skida polž.« Ta niz besed je smiseln le prek določenega oddaljenega elementa. Jelenovi rogovi so ostri in gotovo lahko kaj odprejo, na primer trebuh nekoga, ki ga ogroža. Vse ostalo ni verjetno. Jelen je prevelik, da bi bival v hiši, odpiranje konzerv pa je dosti preveč precizno delo za njegove rogove. Če bi rekli: »Pri nas v hiši imamo opico, da nam odpira konzerve,« bi bilo to že bolj smiselno. Ob tem bi ugodje izhajalo iz nečesa drugega in ne iz malo smiselnega nizanja besed, ki privede do presenečanja: »Zima se je prevesila v jesen.«

Kot smo rekli, je drug vir prihranka psihične energije tendenca, na primer k neovirani seksualni zadovoljitvi ali neoviranemu izrazu agresije. Tendence so potlačene, v šali pa dobijo možnost sprostitve. Šala torej črpa ugodje tudi iz zadovoljitve virov, do katerih nam je dostop zaprla potlačitev. Kot so nam potlačitve dostopne prek sanj, so nam tudi prek šale, pri čemer nastaja analogni mehanizem, delo vica, ki premešča in zgoščuje. Latentna sanjska misel sovpada z mestom tendence v strukturi vica.

Pri šali deluje primarni proces, ki se izrazito razlikuje od racionalnih procesov, ki zaznamujejo zavest. Z močno tehnično obdelavo si lahko tako prodor v družbo zagotovi tudi skrajno obscena ali rušilna misel. Če povzamemo: jedro ugodja ob šali je v odpravi zavrtosti in olajšanju (Vic in njegov odnos do nezavednega).

Freud napravi razliko med šaljivim in komičnim. Pri slednjem gre vedno za psihično primerjavo, ki jo gledalec izvaja med sabo in infantilnim komičnim posameznikom. Komični gibi so vedno pretirani, preveč za cilj, ki si ga je oseba zadala. Razlika med junakovo energijo in tisto, ki bi jo porabil gledalec, pripade gledalcu za sprostitev skozi smeh. Pri tem ima gledalec občutek premoči nad infantilnim junakom. Na enak način se odrasli smejemo otrokom, ko brezupno kaj poskušajo. Pri tem pa je jasno, da sta si komični junak in gledalec podobna prav v nesmotrnosti porabe energije. Komični junak v načinu, kako kaj počne, gledalec pa v nesmotrnosti porabe energije skozi smeh, ki je razsipen in uhaja racionalnemu. Po drugi strani pa je tudi res, da je komični junak pogosto vzvišen nad nami gledalci, ko se nonšalantno spoprijema s situacijami, ki jih nadjaz nam samim ne bi dopustil.

Na kratko se pomudim pri Bergsonu, francoskem filozofu, o katerem lahko sklepamo, da se je v svojem Eseju o smehu nevede oprl na razsvetljensko tradicijo. Po njem komičnost izraža individualno in kolektivno nepopolnost, ki kliče po takojšnji korekciji. Taka korekcija je smeh. Smeh je družbena gesta, ki poudarja in graja neko raztresenost ljudi in dogajanja. Ta graja je sicer blaga v primerjavi s prekrškom, proti kateremu se obrača. Tako raztresenost lahko opazimo pri komičnem paru Stan in Olio, ko prav pogosto kaj uničita, vendar se zgodi prav narobe, kot trdi Bergson. Smešnost ju ne odvrne od ponavljanja pa tudi prekršek se zdi nekaznovan, saj ju v naslednjem prizoru spet lahko gledamo približno urejena, s kravato in avtomobilom, kot da njuna nespretnost ni imela nobenih resnih posledic. Bergson definira življenje s presenetljivimi atributu enkratnosti, neponovljivosti, samozavedanja in neskončnega napredovanja. Tu ni nikakršnega ponavljanja ali preusmerjanja, pri katerem se že zgrajene stvari neprestano rušijo, kot se po dolgotrajnem delu Stanu in Oliu zruši hiša ob vibraciji, ki jo povzroči zabijanje žeblja, da bi obesili sliko. Raztresenost Bergson postavi v center komičnega vzdušja kot njegovo temeljno obeležje. Tisti, ki se smejejo, pa so racionalni, razumski in samozavedajoći. Vsak znak dejavnosti, ki ni polno zavestna, se nima scela pod nadzorom, je pri Bergsonu izpostavljen grajajočemu smehu. V tem bi lahko prepoznali prvine krutega nadjaza, ponotranjenih norm, ki ne dopuščajo nobenih napak in ponavljanja. Tako bi se, kot se je Lacan ponorčeval iz Bergsona, še poscali v življenju samo enkrat, ker bi bilo vse drugo že toga neživljenjska ponovitev. Bergson je absolutist, ob katerem zastane dih.

Posebej bi vam rad predstavil misli ruskega literarnega teoretika Mihaila Bahtina, ki je v svoji knjigi Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa proučeval renesančni pogled na smeh in to, kar je vplivalo nanj, zlasti srednjeveško kulturo smeha. Osrednja se mi zdi njegova misel: »Karnevalizacija človekove zavesti je začetek vseh velikih obratov v človeški zgodovini, ne samo v umetnosti, temveč tudi v znanosti.«

Karnevalizacija pomeni tisto stanje uma, ko se vzpostavijo sveže, do tedaj neznane in neuporabljene povezave. Če bi se izrazili v jeziku nevroznanosti, bi rekli, da se v nevronskih mrežah pojavijo tokovi, ki jih do tedaj ni bilo. Karnevalizacija ne more nastopiti, če ni prisotna povečana sproščenost, ki hkrati pomeni večjo osredotočenost. Iz anekdot je znano, da so velika odkritja pogosto nastala v nepričakovanih okoliščinah, na primer v kopalni kadi, in ne ob delu za pisalno mizo ali v laboratoriju. Ali Einsteinova slovita fotografija z iztegnjenim jezikom ne napoveduje novega odkritja?

To novo stanje zavesti omogoči tudi humor in njegovo posledico, smeh, čeprav vemo, da obstaja tudi smeh brez humorja, na primer kot refleksni odgovor popolnoma na telesni ravni, kot pri žgečkanju. Humor ima globoko pomenljivost in je eden od najpomembnejših načinov sporočanja resnice o svetu. Je univerzalen in ni prav nič bolj površinski kot resnost, celo narobe. Nekaterih vidikov življenja ni mogoče razumeti brez humorja. Čeprav je humor univerzalen, je pa dejstvo, da se ljudje smejejo v različnih kulturah zelo različnim stvarem. Na Papui Novi Gvineji, na primer, se večina šal nanaša na sramotenje tistih, ki so preveč požrešni, in se šale sučejo v glavnem okrog oralnih tem.

V zgodovini so se razvili različni pogledi na humor in smeh. V renesansi so smeh razumeli kot pozitiven, kreativen in preoblikujoč. Na tako razumevanje je vplivala antična tradicija in srednjeveška ljudska kultura smeha, ki je navkljub drugačnim glavnim tokovom ohranjala drugo plat življenja, ki se je lahko izrazila ob posebnih priložnostih, zlasti praznovanjih, in na posebej izbranih prizoriščih, ki so bili v glavnem mestni trgi. Takrat se je bilo mogoče ponorčevati iz sicer resnih stvari. Obstajal je, na primer, oslovski praznik v spomin na Marijin beg z Jezusom v Egipt. Na ta dan si lahko pripeljal v cerkev osla, kjer je zadovoljno rigal. Na tak praznik je neki menih vpeljal navado, da je med mašo rigal, ljudje pa so mu odgovarjali s trikratnim odrigavanjem. Prizor bi bil v današnjih časih povsem nesprejemljiv. Del tega se je ohranilo v slovenski ljudski pesmi, ki pravi: »Fajmošter gre pred oltar, koza pa za oltar. Duhovnik začne maševati, koza pa meketati.«

V renesansi sta humor in smeh dobila zasluženo mesto v literaturi z Boccacciem, Rabelaisem, Shakespearom. Nekatera njihovih dela so povsem prežeta s humorjem, v drugih, čeprav imajo tragično osnovo, je humor spremljevalni element, kot v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija. Drama se odvija v sporu med dvema veronskima plemiškima rodbinama, člani obeh hiš imajo pogoste poulične boje, pri katerih pa ne uporabljajo zgolj mečev in bodal, pač pa tudi druga sredstva, kot so draženje, ironični humor in norčevanje. Tu nam da genialni dramatik vpogled v delovanje skupine in skupin. Vsaka od njih ima svoje trike in dovtipe. V tretjem dejanju dobimo za kratek čas vtis, da se lahko člani obeh skupin smejejo šali ne glede na to, od kod prihaja, toda ta situacija ne more trajati dolgo. Kar je mogoče znotraj ene skupine, se ne more v resnici razširiti. Norčevanje postane neznosno, kar pelje v destruktivnost.

Renesančni pogled na humor je mogoče najbolj izražen pri Rabelaisu, kjer je očitno, da je vse vzvišeno vrnjeno v naročje matere zemlje, ki vse poraja in preraja, s tem pa tudi relativizira v absolutnost strmeče ambicije.

Drugače je na humor in smeh gledala doba razsvetljenstva, ki je imela humor za nekaj neprimernega, nekaj, kar žali človeškega duha, kar uhaja racionalni kontroli in mora biti zato zavrnjeno. Premalo se zavedamo, kako in na kakšen način ta dediščina vpliva na nas. Razsvetljenske norme so povsem zasenčile renesančne dosežke odprtosti in sprejemljivosti in so postale obvezne. Njihov vpliv je bil in je še viden zlasti v šolskem sistemu. Če smo na začetku kot prostor, kjer smeh ni dovoljen, imenovali bolnišnico, se ji sedaj pridružujeta šola in vojašnica, avtoritarna sistema, ki zahtevata disciplino, smeha pa v to ni mogoče vključiti. S terorjem avtoritete je sicer mogoče doseči, da se v teh situacijah ljudje ne smejejo, a drastično se na ta način zmanjšajo tudi možnosti, da bi se doraščajoči kaj naučili. Na svetovnem kongresu skupinske psihoterapije je s predavanjem nastopil brazilski družbeni analitik in univerzitetni profesor Pedro Demo, ki proučuje šolske sisteme. Njegove analize so pokazale, da se otroci v osnovnem šolanju ne naučijo tako rekoč ničesar.

Renesančno in razsvetljensko razumevanje humorja in smeha lahko razumemo iz dvojne narave smeha. Na eni strani imamo benigen, dobronameren humor, ki je osvobajajoč, komunikativen in življenje promovirajoč, na drugi strani pa je maligen, zlohoten humor, ki ima namen drugega podrediti, ponižati in razvrednotiti. V šolskem in vojaškem sistemu se je začela uveljavljati taka oblika, ki pa je morala imeti izrazito enosmerno naravo. Učiteljem in profesorjem je bilo dovoljeno, da so na vse mogoče načine poniževali učence in se z njih norčevali, učencem pa je bil smeh prepovedan, ker bi lahko nastala nevarnost, da se smejijo prav njim, učiteljem. Na ta način nastane povsem neproduktivna situacija, ki je kar se da daleč od vsake ideje o karnevalizaciji duha.

Razločevanje med benignim in malignim humorjem se mi zdi ključno. Benigen humor, ki vključuje tudi zmožnost smejanja samemu sebi in ki je uporabljen v pravem času, lahko pripomore k reševanju problemov v različnih skupinah, prav tako pa lahko pripomore k zmanjševanju napetosti med posameznimi psihičnim instancami.

Kadar pa prevzame maligno obliko, kot je norčevanje in sarkazem, lahko vodi v nasprotno smer in postane razdiralen. Črta med obema oblikama je tanka.

Glavna karakteristika humorja je njegova antiavtoritarnost in posledično demokratičnost. Demokratičnost pomeni, da noben del skupine ali posameznik ne vladata drugim. Pomeni, da ni izključevanja. V terapevtski skupini se lahko izključevanje dogodi posameznemu članu skupine, pri čemer vodja ni nobena izjema. Izključevanje vodje pomeni, da so pacienti perspektivo obrnili na glavo. Zdaj hočejo oni vladati vodji v skladu s svojimi transfernimi fantazijami, da je poprej vodja hotel vladati njim. Zelo težko je ustvariti ravnotežje, podobno kot v vzgojnem procesu, kjer obstajata dva ekstrema med avtoritarno in permisivno vzgojo. Oba pripeljeta v neenakost.

Sedaj pa bom navedel klinična primera, ki oba izhajata iz moje psihoterapevtske prakse in sta vzeta iz dela na enoti za psihoterapijo nevroz Kliničnega oddelka za mentalno zdravje.

V skupini, kjer je bilo kar nekaj pacientov hudo travmatiziranih in bi lahko zaradi tega njihovo stanje označili kot težjo patologijo, so pacienti ob frustracijah, ki jih prinaša kontinuirano in intenzivno terapevtsko delo, začeli uporabljati humor na maligen način. S tem načinom so poskušali izključiti najprej člana, pozneje pa tudi vodji skupine. Norčevanje se je osredotočilo na telesne značilnosti vodij, kar je bila ravno ena od značilnosti travmatičnih izkušenj določenih članov skupine, ki so jim jih povzročili starši in so bile sedaj projicirane na vodji. V taki situaciji je pomembno, da vodja skupine vstopi z interpretacijo o tem, kaj se dogaja. Humor bolj benigne narave v takem položaju ni uporaben in lahko nastopi šele, ko je situacija umirjena z interpretacijo: »Zdaj ravnate natanko tako z drugimi, kakor je bilo za vas boleče v vašem otroštvu.« Maligni humor ima za cilj prizadeti in raniti drugo osebo in je v njem popolna odsotnost empatije. Vpeljava benignega humorja je v glavnem naloga vodje skupine in ga ne moremo pričakovati od travmatiziranih pacientov, ki ne zmorejo v zadostni meri nevtralizirati agresije. Tako nevtraliziranje nastopi šele v poznejših fazah psihoterapije, in takrat lahko benigni humor s pridom uporabljajo tudi pacienti. Benigni humor naj bo usmerjen v skupino kot celoto in osvobojen agresivne konotacije. Če bi bil usmerjen proti posameznemu članu, bi to lahko privedlo do nove oblike izključevanja, tokrat ostalega dela skupine. Prehod iz maligne v benigno obliko humorja prinese skupini toplino in sprostitev.

V skupini pacientov, ki je vodena po načelu skupinske analize, je bil tudi moški v zgodnjih petdesetih letih. Pri odločanju za sprejem smo imeli pomisleke, ali bi psihoterapija lahko dala kakšen rezultat, saj je zatrjeval, da ne vidi možnosti, da bi lahko pri sebi kaj bistveno spremenil. V skupinsko obravnavno je prišel precej obupan in preplavljen s samomorilnimi mislimi. Ni si mogel oprostiti neuspeha, ki se mu je zgodil v zvezi z vodenjem podjetja. Psihodinamsko gledano, je bilo njegovo stanje posledica pritiska okrutnega nadjaza, ponotranjene očetove figure. Oče je bil namreč zelo oster, nepopustljiv in kaznovalen. V začetku obravnave je bil pacient precej umaknjen in zelo previden, predvsem v zvezi z avtoritetami, potem pa se je začel na naše presenečanje odzivati na dobrodušne in nedolžne humoristične pripombe enega od vodij skupine v smislu spontanega smeha, ki ga je sprva še zadrževal, potem pa v varnem okolju skupine izražal bolj glasno in odprto. To stanje je bilo popolno nasprotje njegovega prvotnega stanja. Očetova kruta figura je bila vsaj začasno nadomeščena z bolj blago. Njegov jaz je bil razbremenjen in začel je boljše funkcionirati. Izza zavese depresije se je prikazal igriv, zvedav in z bistrino obsijan obraz. Seveda je bil to šele začetek v dolgotrajnem psihoterapevtskem procesu, pa vendar zelo pomembna točka obrata.

Besedilo je bilo predstavljeno na mednarodni delavnici skupinske analize v Ribnem leta 2009 (tema: humor in smeh).