Čas ali organizacija želje
Avtor: Bogdan Lešnik
Naše razumevanje časa je industrijski proizvod in izvira iz 19. stoletja. To je čas, ko delamo. Je blago, ki ga lahko prodajamo in ki nam ga lahko tudi zmanjka. Pretvorba prostega časa v delovni (včasih tudi narobe) je vsakdanjost. Pa tudi prosti čas, če ga imamo (ali si ga vzamemo), je organiziran in plačljiv.
Čas je torej organizacija. To je dobro zadel Hawking, ko je rekel, da potrebujemo čas, zato da se ne bi zgodilo vse hkrati. Naš čas je delovni čas, čas počitka in zabave, zapravljeni, dobro porabljeni čas itn. Ti pojmi so vezani na delovni proces, še več, na disciplino. Čas nas podredi redu, ki mu rečemo »realnost«. In to tudi je, kar opazimo zlasti, če se ga ne držimo; zadenejo nas sankcije. Časovna ureditev sveta in življenja omogoči nadzor nad tem, kdaj kaj počnemo, in tako tudi nad tem, kaj počnemo.
Kadar hočejo pokazati na neizprosno delovanje časa, govorijo o smrti, staranju, minljivosti. Toda v Hawkingovi perspektivi (Kratka zgodovina časa) smrt ni učinek časa, temveč entropije. Staranja in minljivosti pa najbrž ne bi mogli (ali nam ne bi bilo treba) misliti, če ne bi bila povezana z občutki zamude ali izgube.
Mogoče moramo razlikovati med dvema modalnostma časa, materialno in psihično. Tako bi lahko govorili na eni strani o času, ki »teče in nič ne reče«, torej objektivnem času, in na drugi o našem doživljanju časa. A kaj se izkaže? Fizikalni čas ni nič manj negotov kakor psihični. Podobno kakor Newtonova težnost je dovolj dober koncept na Zemlji, v širšem prostoru, ki mu fiziki celo rečejo »prostor-čas«, pa postane stvar precej kompleksnejša. Tako po Hawkingu čas ni premica, temveč je zakrivljen. Na enem koncu je big bang, na drugem big crunch. Pač pa obdrži smer entropija. Ta gre vedno od manjše proti večji, kozmični čas pa spremeni smer in dobesedno napreduje nazaj. [*]
Prej in pozneje sta pomembna kvalifikatorja le, kolikor se nanašata na nekaj nepremičnega, stalnega. Rečemo, da se je kaj zgodilo pred čim drugim ali pa potem. Tako pojmuje čas nilotsko ljudstvo Nuer (Evans-Pritchard, Ljudstvo Nuer). Za orientacijo vzamejo kakšen pomemben dogodek in rečejo, na primer, da se je kaj zgodilo med ali pred veliko poplavo ali po njej. Ne poznajo kronoloških enot, s katerimi bi merili časovne razdalje. Niti ne merijo svoje starosti, temveč se razvrščajo in primerjajo glede na starostni razred, v katerem so bili iniciirani.
Ta pojem časa zadeva natančno tisto, kar je poskušal naslikati Hawking. Gre za orientacijo v prostoru-času, pri kateri je za referenco uporabljena neka določena singularnost, »stvar-dogodek«, brez katere/ga ne bi bilo ne prostora ne časa. V vsakem življenju je vrsta takih stvari-dogodkov, od predvidenih obredov prehoda (rojstvo, iniciacija, poroka, napredovanje, smrt) do nepredvidene sreče ali nesreče. V sociološki perspektivi so obredi prehoda vsakdanji, regularni dogodki v vsaki skupnosti; čisto nekaj drugega pa so za subjekt, ki ga zaznamujejo (pogosto na boleč način). So tako rekoč njegova usoda.
»Zgodovinski« pojem časa se glede tega ne razlikuje od »nezgodovinskega«. Prav tako se orientira po stvari-dogodku, na primer ustoličenju kakšnega cesarja ali rojstvu kakšnega preroka. Štejemo leto 2007 ali 2492 ali 1428? Odvisno, ali živimo v vplivnem območju krščanstva, budizma ali islama (štetje od Jezusovega rojstva, Budovega razsvetljenja, Mohamedovega bega iz Meke v Medino). Globalna konvencija, ki je navezala »naše štetje« na Jezusovo rojstvo, kaže na ekonomsko prevlado Zahoda, toda čas nikakor ne teče enako za vse. Majevski koledar, na primer, pozna časovno enoto alauton, ki je dolga kakšnih 63 milijonov let. Kaj so z njo merili, ne vemo (lahko da je imela zgolj ritualno funkcijo), še zlasti, ker je svet, prevedeno v naše enote, nastal šele 11. avgusta 3114 pr. n. št. in se bo končal 23. decembra 2012, star pičlih 5.126 let. Res pa je ta svet, kakor vedo vsa srednjeameriška ljudstva, že peti po vrsti. In za njim pride naslednji.
Čas, kot rečeno, ne teče vzporedno z entropijo. Entropija teče od življenja k smrti, od celot k fragmentom, od energetskih razlik k energetski enakosti. Teče k tistemu, čemur je Freud rekel »zmanjšanje napetosti na nič«, nenehno in v tišini. Čas pa v različnih okoliščinah teče različno hitro in različno burno; to je vsakdanja izkušnja. Res uporabljamo pojem časa za to, da si pojasnimo entropijo, a še zdaleč ne samo za to. Tudi za dejavnosti, kakršni sta glasba in ples. Ta raba časa je precej bolj razširjena kakor koledar.
Pri glasbi in plesu sta bistvena ponavljanje in spreminjanje (odkrivanje) zvokov in gibov. Periodično ponavljanje opazimo tudi pri travmi; brez prisilnega ponavljanja sploh ne bi govorili o travmi (stvar-dogodek je travmatično doživetje). Ponavljanje je povrh tudi tista značilnost gona, zaradi katere to besedo prevajajo v francoščino kot pulsion (stvar-dogodek je doživetje zadovoljitve).
Tako bi lahko rekli, da je pojem časa učinek ponavljanja in spremembe (singularnosti). V obeh primerih se nekaj zgodi, pri ponovitvi nekaj poznanega, pri spremembi pa nekaj drugačnega, posebnega, novega (stvar-dogodek), kar lahko zažene nov krog ponavljanja. Zato se moramo varovati vilifikacije ponavljanja in glorifikacije spremembe. Ponavljanje je tudi zagotovilo stabilnosti in sprememba nikakor ni po pravilu na bolje. Lahko je progresivna ali regresivna, napredovanje ali nazadovanje. Summa summarum lahko tudi ne pridemo prav daleč; imamo občutek, da se nekam premikamo, dejansko pa stopicamo na mestu. Tako kakor pri plesu.
Freud je dobro vedel, da je čas pojem in ne stvar, in je njegov nastanek pripisal izkušnji diskontinuitete, ki je dostopna sistemu zaznava-zavest (Opomba o čudežnem bloku, Metapsihološki spisi), ne pa tudi sistemu nezavedno (Nezavedno, Metapsihološki spisi): »Procesi sistema nezavedno so brezčasni,« se glasi slavni stavek, »do časa nimajo sploh nikakršnega odnosa.« Zveni skrivnostno, vendar je Freud povsem natančno povedal, kaj s tem misli, v Interpretaciji sanj: če se spomnimo žalitve, ki nam je bila izrečena pred tridesetimi leti, boli enako kakor prvič. Ni čas ta, ki celi rane, temveč potlačitev, ki se kaže kot pozabljenje, vendar se potlačeno vrača kot simptom. V nezavednem se dobesedno »dogaja vse hkrati«. To pa ne pomeni, da je nezavedno neorganizirano. Organizirano je v fantazije:
»Reči smemo tole: fantazija plava hkrati med tremi časi, tremi časovnimi momenti našega predstavljanja. Duševno delo se pripne na aktualni vtis, na povod iz sedanjosti, ki zmore prebuditi katero od velikih želja; od tod seže v spomin k zgodnejšemu, ponavadi otroškemu doživljaju, v katerem se je ta želja izpolnila, in ustvari situacijo, ki se nanaša na prihodnost in se predstavlja kot izpolnitev te želje; ustvari torej sanjarijo ali fantazijo, ki v sebi nosi sledove povoda in spomina, iz katerih izvira. Torej so preteklost, sedanjost in prihodnost tako rekoč nanizani na nit želje, ki teče skoznje.« (Literat in fantaziranje, Spisi o umetnosti.)
V psihoanalizi je s časom eksplicitno povezan koncept libidinalne dobe, ko prevladuje določena libidinalna organizacija ali določen tip objektnega razmerja. Prevod »doba« je v okviru Freudove teorije videti bolj upravičen kakor »stadij«, ki pomeni stopnjo in implicira hierarhijo libidinalnih organizacij. To je Abrahamovo stališče, ki ni v skladu s Freudovim izvirnim konceptom relativne medsebojne neodvisnosti, celo anarhičnosti predgenitalnih libidinalnih organizacij. Izraz doba je tudi ustrezen prevod prvega Freudovega izraza v tej zvezi, Phase, hkrati pa njegov pomen ni omejen na konotacijo faznega nihanja – prav zaradi te zadrege je prišel v rabo drug izraz, Stufe, čeprav konotacija ni čisto odveč, saj je za libidinalno organizacijo značilno prav to, da se ponavlja ali obnavlja.
Izraz »razvojna doba« (ali »faza«) je prešel v široko rabo tudi zunaj psihoanalize, vendar je imel za Freuda bolj orientacijski kakor natančno določen pomen. Relevanten je bil zaradi strukturnih razlogov, med katerimi so zlasti odloženi učinki zgodnjih doživetij in stalno obnavljanje infantilnih fantazij in vzgibov. Sprva je Freud sploh razlikoval samo dve dobi, otroško in odraslo (z začetkom v puberteti), in je šele pozneje v okviru koncepta predgenitalne seksualnosti identificiral najprej sadistično-analno, potem (zgodnejšo) oralno in nazadnje od odrasle (genitalne) ločil še falično dobo (kot uvod v genitalno). S stališča objektnih razmerij pa je postuliral premike od opiranja (Anlehnung) prek avtoerotizma k objektni ljubezni, ki se začne z narcizmom in nadaljuje z izbiro objekta. Tu imamo dve različni, a prepleteni liniji diskontinuitet.
Narcizem, ki je zgoraj le stopnja v razvoju (resda prelomna), je sam ujet v časovno zanko, saj je Freud domneval, da obstaja tudi primarno, »predobjektno« narcistično stanje (Vpeljava narcizma, Metapsihološki spisi). Narcizem je v tej perspektivi tako rekoč pogoj za samega sebe. Protislovje je pravzaprav že v konceptu razvoja, ki nima druge reference kakor samega sebe (vsak koncept razvoja ima sebe za normo). Freudovski narcizem je točka prehoda iz avtoerotične avtarkije v družbena razmerja (s pomočjo ideala jaza), pri tem pa ni mogoče spregledati, da je otrok že od vsega začetka vključen v družbena razmerja, tudi na ravni, ki ji rečemo predverbalna. »Stopnja v razvoju« zgolj potrdi nekaj, kar smo predvideli, kar pričakujemo, kar je regulirano in se tako vsaj implicitno zahteva. Vstop v družbena razmerja je torej ponovni vstop, le da na drugi poziciji, nekako tako kakor če bi igrača postala soigralec (v isti igri); seveda pa nas v tej konfiguraciji ne bo presenetilo, da se zgodi tudi narobe.
Nedvoumna časovna razsežnost libidinalnih dob (ali stopenj) je skoraj samoumevno pripeljala k sklepu, da gre za biološko utemeljeno kronologijo, da torej sam razvoj organizma določa njihov nastop. Čeprav sta Ferenczi in Abraham nenehno opisovala, kako so drugi udeleženi pri otrokovem razvoju, nista napravila koraka, ki se zdi logičen. Freud je leta 1908 zapisal, da je naloga vzgoje otroka omejiti avtoerotično zadovoljevanje, ker bi vztrajanje pri njem pripeljalo do tega, da bi bil seksualni gon pozneje nenadzorovan in neuporaben (Die kulturelle Sexualmoral und die moderne Nervosität, Gesammelte Werke, 7). Če pogledamo iz te perspektive, se vsaka »libidinalna doba« pokaže kot čas za discipliniranje, pri ponovitvi pa rediscipliniranje organa oziroma njegove funkcije. Prvi organ, ki ga zadenejo omejitve, so usta (red pri hranjenju), ko je otrok nekoliko večji, je na vrsti kontrola sfinktra (»toaletni trening«), še zlasti pa so deležni discipliniranja spolni organi. Discipliniramo tudi pogled, dotik, misel itn. Melanie Klein je opozorila na funkcijo nadjaza, ki se nakazuje že v zaporedju temeljnih pozicij (subjekt na paranoidno-shizoidni poziciji uniči objekt, na depresivni pa to obžaluje in ga obnovi); disciplinsko funkcijo ima grožnja izgube objekta. Šele disciplinska intervencija torej zares določi »dobo«.
Spet imamo opraviti z nečim, kar je v sociološkem smislu »vedno enako« (mutatis mutandis), se kar naprej dogaja, s stališča subjekta pa so to same singularnosti, usodne spremembe, koraki v neznano. Ta zamenjava perspektive je pomembna, saj pokaže, kako sta singularnost in ponavljanje spletena v dialektično igro, pri kateri nikoli ne moremo zanesljivo vedeti, kako se bo izšla, hkrati pa povsem zanesljivo vedno nekaj obnavlja.
Tudi Freudov koncept izbire objekta je v časovni zanki. Obstaja čas izbire in obstaja čas, ko se izbira uresniči. Med njima je vrzel, ki ji Freud reče doba latence. Ta pojem je po svoje protisloven; času, ko se nič ne zgodi, ne moremo reči »čas«, saj ni nobenih referenc. Pač pa nemoteno in mogoče še najbolj opazno napreduje entropija (le v tišini lahko zaznamo tišino). Pojem latence ne implicira kontinuiranega razvoja, temveč preskok, ki prav ob izbiri objekta pokaže tudi protislovnost pojma izbire: izbiramo, ko nimamo izbire, ko pa imamo izbiro, lahko le ugotovimo, da smo že izbrali. Zato je otrok zmožen »jasne izbire objekta«, še preden ima to za njegovo poznejšo seksualnost kakšen pomen (Tri razprave o seksualni teoriji). Zgodnja izbira anticipira poznejšo.
Tako postane razumljivo, kako je lahko Klein opazila nekatere razvojne momente (npr. Ojdipov kompleks in že omenjeni nadjaz) bolj zgodaj v otroškem življenju kakor Freud in da to vendarle ni nujno revizija Freudove teorije. Zgodnja dejanja že anticipirajo poznejše izbire in razmerja in jih napovedujejo. Kar pride prej, je videti enako odvisno od tega, kar pride pozneje, kakor narobe. Podlegamo torej neki nespremenljivi, brezčasni strukturi, pri kateri je razvoj v pomenu development (kakor govorimo o razvojnih stopnjah) podrejen tistemu v pomenu generation (kakor govorimo o razvoju tesnobe). Ta učinek strukture lahko ponazorimo z disciplinskimi postopki, ki se sicer zgodovinsko, kulturno itn. spreminjajo, nespremenljiv pa je njihov učinek, da za svoje cilje na različne (in pogosto protislovne) načine disciplinirajo. Tudi za nazaj, če je treba.
Čas je vključen tudi v tvorbo pomena; pozneje marsikaj razumemo ali vzamemo drugače kakor prej. Tudi v analizi dobijo stvari pomen ali težo za nazaj. Pri sekundarnem procesu moramo torej upoštevati dve pomembni dobi: čas za razmislek in čas za spoznanje. O slednjem lahko rečemo, da ne teče, ampak skače; je zgolj trenutek, ki daje ritem razmisleku. V analizi je ključen čas za razmislek, ki mu rečemo predelava. To je pravzaprav edini čas, ki ga v analizi potrebujemo. Čas, da premislimo.
Za nastanek pojma časa, beremo, so zaslužne diskontinuitete v zaznavanju (tj., v sistemu zaznava-zavest), ki jih jaz sintetizira, poveže in poenoti v skladu s svojo funkcijo organiziranja in obvladovanja (Neue Folge: XXXI). Čas je torej praktični koncept, uporaben pa ni le zato, da se ne bi dogajalo vse hkrati (kakor v nezavednem), temveč tudi zato, da bi se sploh kaj dogajalo. Ne smemo pozabiti, da se prav na funkcijo časa, ki jo povezujemo z anticipacijo, opira tisto, kar je Freud imenoval načelo realnosti (brez pojma »pozneje« ne bi imeli kam odložiti zadovoljitve). V kakšnem odnosu pa je ta funkcija do entropije? Vsekakor je ne podpira, prav narobe, lahko bi govorili o obrambni funkciji: časovna organiziranost zmanjša učinke entropije, omogoča dosegati cilje, ki bi bili zaradi entropije nedosegljivi. Ceno pa plačamo tako, da se podrejamo tej organizaciji, tudi kadar to niso, strogo govoreč, naši cilji.
Opomba
[*] Danes se teorije o izteku vesolja v big crunch drži senca dvoma zaradi opažanja, da hitrost širjenja vesolja narašča, namesto da bi upadala (pred kakšnimi šestimi milijardami let se je širjenje vesolja na vsem lepem pospešilo), tako da kozmični čas najbrž ni krožen, kakor je domneval Hawking. Mogoče riše zapletenejše figure, tako kakor v naših primerih. – Prav tako mogoče pa je, da ne teče vedno (v vseh kozmoloških okoliščinah) v isto smer entropija. V tem primeru ne bi bilo več nobene potrebe po fizikalnem pojmu časa. Preostal bi le še psihološki.
To je predelano besedilo, ki je bilo izvirno predstavljeno na mednarodni delavnici skupinske analize v Ribnem leta 2007 (tema: čas) in objavljeno v reviji Emzin, 17 (2008), 3-4: 78-79.