Naše delo v razmerah izolacije

Dosedanje izkušnje nakazujejo, da se psihoterapija lahko prenese iz fizičnega v avdiovizualni (AV) prostor in da pri tem ne utrpi hujšega primanjkljaja. Prav narobe. Srečanja lahko potekajo v okoliščinah, ki jih zaznamuje izolacija; nihče zares ne ve, kako se bo zgodba z virusom nadaljevala, predikcije si nasprotujejo. A to ni edini možni razlog izolacije. Lahko smo v oddaljenem kraju ali na nedostopnem mestu pa se vseeno vključimo. Lahko smo še na drug način izolirani in bi nam bilo težko prihajati v fizično skupino. Drugič, skupini se član predstavi »iz svojega konteksta« – v narekovajih, ker je stvar večplastna –, kar je lahko dodatno gradivo za analizo. Prednost fizičnega srečevanja ni samoumevna, razen da drugačnega do pred kratkim niti nismo poznali. Sprememba settinga iz fizičnega v AV se ni pokazala problematično, ne vemo pa še, kako bo šlo v nasprotni smeri. A možnost, ki se kaže vnaprej, da v okoliščinah, ki niso naklonjene fizični navzočnosti, skličemo AV srečanje, sledeč istemu ritmu srečevanja, se zdi odlična.

Tega razmisleka ne gre razumeti kot nekritično promocijo AV settinga. Psihoterapevtsko delo je samostojno in psihoterapevti se avtonomno odločajo za obliko in način dela v okviru strokovnih standardov. Nekateri mogoče ne bodo sprejeli te oblike srečanj. Ne glede na razloge je taka odločitev legitimna. Mogoče bodo pretrgali delo, dokler fizična srečanja ne bodo spet mogoča. Vsekakor bodo poskrbeli za člane skupine, ki to potrebujejo. 

Ker pa vse kaže, da se izolacijski ukrepi umikajo, bomo podrobneje razmislili, ko bodo stvari postale jasnejše.